Preišči ta spletni dnevnik

Nalaganje ...

nedelja, 25. september 2016

And we did it nevertheless...

Ko je lani Willem pretekel Nočni tek po Zaandamu, se je odločil, da bo naslednje leto šel teč pravi Dam tot Damloop, od Amsterdama do Zaandama. Ni mu bilo dano, saj je natanko teden zatem umrl.
Dolge mesece si nisem mogla obuti športnih copat in se znova lotiti tega, kar me je leta reševalo pred živčnimi zlomi: teka.
Če sem pomislila na tek, sem v isti sapi pomislila na agonijo, ki smo jo doživljali pred letom dni. Povsem neutemeljeno, kot se je izkazalo, a verjetno nisem bila edina, ki so ji take asociacije strašile po možganih.
Dokler se nisem nekega ponedeljka v maju, medtem ko sta bila otroka v šoli, usedla za računalnik in na tek prijavila najprej Jelko in Antonieja, zatem pa še sebe.
Še vedno lahko ostanem doma, sem si govorila. Vsak trenutek se lahko ustavim in odidem peš domov, sem si dopovedovala, ko sem po več kot polletnem premoru tekla po mostu z otoka. Tekla isto pot, zadnjo Willemovo traso. In tako sem storila tudi naslednji ponedeljek in ponedeljek za tem.
Boš šla res teč Nočni tek, so me spraševali. Dobra si, so dodajali.
Le kako naj Dam tot dam vikend povezujem s smrtjo? Ko pa je ta prireditev simbol vztrajnosti vzdržljivosti, druženja, povezanosti.
Tekla sem in in pretekla v dokaz, da se od teka ne umira.
In od žalosti tudi ne.


nedelja, 04. september 2016

Stotine vsakdanjih malenkosti

Stotine vsakdanjih malenkosti je, zaradi katerih lahko zabredem v globoko žalost.
'Papa,' je včeraj nenadoma zaklical Antonie. Ravno sem pospravljala kolesa v kolesarnico in kolena so mi klecnila. 'Kaj pa praviš, sinko,' ga vprašam. 'Nič, samo deklica za ograjo je klicala papa, pa sem jo malo oponašal,' mi je razložil, Doma se za mizo zazrem v rumeno-oranžno septembrsko svetlobo. Pred natanko 49-imi tedni sem ravno tako zrla v bleščeče zgodnjejesensko popoldne, medtem ko je poleg mene usihalo Willemovo življenje. Lep dan za smrt. Tudi včeraj, ko se je od življenja poslavljal sosed. Ljudem se zdi srhljiva misel, da te zgolj stena loči od umirajočega. Meni ne. Prijela sem ga za roko in mu v mislih rekla, naj pozdravi Willema in naj mu pove, da bo vse v redu. Takih bedarij ne izgovarjam na glas. Le sosedi šepnem: 'Nekoč bo tudi s tabo spet vse v redu, čeprav se ti to zdaj zdi nemogoče.'
Stotine vsakdanjih malenkosti... Tudi ta, da Antonie nikoli več nikomur ne more reči papa in pač mora nekoga posnemati.
Mimo priskače fantek iz soseske in beseda takoj nanese na finance.
'Antonie, jaz imam doma velik šparovček, ki je skoraj poln.'
'To ni nič! Jaz imam šparovček in še dve denarnici zapovrh.'
'Moj papa ima tisoč evrov!'
'Moj p... Moj... Jaz pa imam še veliko več denarja!'
Antonie ima sicer zadnjo besedo, a ve se, kdo je moralni zmagovalec. Nohti se mi zakopljejo globoko v dlani.
Na začetku počitnic smo šli skupaj s staršema Antoniejevega najboljšega prijatelja na izlet in medtem ko so otroci plezali po igralih, je Kajeva mama rekla svojemu možu: 'Vidiš, to zagrizenost ima po tebi, previdnost pa po meni.' Tovrstni pogovori... Zavem se, kako neprestano destiliram svojo izgubo in jo prekrivam z izgubo, ki jo trpita moja otroka ali Willemova starša in Willem sam, ker mu ni dano videti, kako njegova otroka odraščata.
Stotine vsakdanjih malenkosti. Tudi takih, ki me spravijo v dobro voljo.
Ko na primer preberem v časopisu, v rubriki Tega vam pa res ni treba vedeti, da je Dolly Parton nekoč na skrivaj sodelovala na tekmovanju za svojo najboljšo dvojnico in da jo je takrat premagal en travestit. Hehetam se, ko na facebooku vidim petelina, ki v modrih hlačah preganja kokoši po kurniku (Rooster wearing pants in Arizona). Willem bi crknil od smeha.
Stotine vsakdanjih malenkosti... Ko se ustavlja vlak pri Haarlemu opazim, da se je na pročelju štaba Hells angelsov snela črka H. Ells Angels. Kljukci...
Včeraj smo šli tudi v luna park, ki je ta teden v mestu. Nehote sem pomislila na to, kako smo pred slabim letom tam bili še vsi štirje. Ko sem še naivno mislila, da se nam nič hudega ne more zgoditi, simbolično grozečim oblakom navkljub.






sobota, 20. avgust 2016

Prve počitnice v troje

Darteldome, pokrito igrišče, kjer lahko za nekaj evrov spustiš otročad, da pleza in skače, starši klepetajo ob mizicah, gledajo na telefone, ena mama je za prenosnim računalnikom. To sem jaz. Čuden kraj za pisanje bloga, ampak dejstvo, da otroci razsajajo tukaj in ne po naši dnevni sobi, me pomirja.
Zadnji teden počitnic je pred vrati. Včeraj sem po treh tednih prvič spet bila v službi. Sorazmerno mirno brkljanje za računalnikom mi je dobro delo. V petek ni v našem nadstropju skoraj nikogar. Vsi so še na dopustih ali pa imajo tako ali tako petek prost. Pospravljena pisarna me je molče sprejela, pisarniški stol je pomirljivo sprejel moje razbolelo telo v svoje naročje. Napad kašlja me je opomnil, da se ni pametno v mokrih kopalkah nastavljati vetru na nizozemski plaži ob borih 19-ih stopinjah, ne glede kako vabljivi so valovi Severnega morja. Kakšno poletje... Brez Willema, ki bi se udeleževal naših pustolovščin, bil priča podvigom Jelke in Antonieja in ki bi kdaj pa kdaj vskočil, ko bi mi bilo vsega preveč.
In vendarle te počitnice niso bile tako žalostne, kot sem se bala. Le enkrat so me premagale solze. Bili smo v Sloveniji in  nekega večera je bratranec celemu sorodstvu igral na kitaro pri noni Anici. Naenkrat nisem mogla več prenesti pogleda na prazen stol poleg mene.
A takoj  naslednji dan smo se že hiteli kam kopat ali pa smo rinili v gozd in nono Anico oblagali s storži ter prezgodaj odpadlimi želodi. Oddih v Bovcu bi to leto bil idealen, če bi bil Willem z nami. To pot nas niso pikale ose, pred vročino se je bilo vedno moč umakniti v gozd ali k Soči. V Čezsoči smo uživali v sproščenem improviziranem vzdušju bazena Slatenik, in otroka sta prvič jahala na pravih konjih, na posestvu Blata na Žagi. Ko si je Antonie tam izbral največjega konja, Camparija, sem na debelo požrla. Saj ne, da bi se bala, da bo kaj narobe - jahalni inštruktorici Greti sem hipoma na slepo zaupala - ampak Campari je bil res velik. In Antonie je pač majhen za svoja leta, čeprav tega ne smem nikoli reči na glas, zdaj sem se celo zasačila, da sem to zelo narahlo natipkala. Kakšno doživetje je to bilo. Nerodno sem cepetala za svojima malima jezdecema in obsedeno fotografirala. Še skoraj slabo leto po Willemovi smrti imam kdaj občutek, da mu moram še toliko povedati, vse shraniti, arhivirati, kot da bo nekoč prišel nazaj. Zavedam se nesmiselnosti mojega početja, a ne morem se sprijazniti s tem, da vse to zamuja.

petek, 29. julij 2016

Saj gre

Z Willemom sediva na terasi. Zatisnem oči in pomislim na april pred desetimi leti, ko sva bila na snidenju sorodnikov Van Kampen.
'To je bilo, še preden sem umrl,' je rekel Willem.
'Pa saj nisi umrl,' ga prepričujem, 'Saj si še vedno živ!'
'Še vedno si živ,' mi zamrejo besede na ustnicah, ko se predramim in mi pogled odtava v megleno jutro. Neizbežno spoznanje mi prikliče solze v oči. Na Willemovem mestu spokojno diha Jelka, globoko pogreznjena v spanec.
Vedela sem, da mi bo poleti najbolj težko. To je bil čas, ko smo bili res skupaj, ko smo se pripravljali na počitnice, čas, ko sem se tako varno počutila ob njem, medtem ko je zbrano sedel za volanom in nas peljal stotine kilometrov proti jugu. Še vedno se spomnim vonja avtomobila. Lani sva se pridušala, da si takega histeričnega dopusta nikoli več ne bova dovolila. Naše zadnje skupne počitnice so bile kljub križem in težavam tisočkrat lepše, kot bodo naše prve počitnice brez papa.
Po teh živih sanjah se mi vse jutro vsiljujejo podobe paralelnega življenja: pred hišo je parkiran naš volvo, ne moj mali suzuki, Willem me bo v petek, moj zadnji dan pred dopustom, prišel iskat v službo, namestil bo ekrana na avtomobilskih sedežih, da  bosta otroka lahko med potjo v Slovenijo gledala risanke, skupaj bova šla na kosilo, da proslaviva začetek dopusta...
Willem je lep spomin, senca mojih sanj, topel pogled s fotografije.
Po zajtrku izvlečem sesalec iz omare, ga vključim in se v solzah sesedem poleg njega. Ne morem se obvladati. Nekateri starši zmorejo zadrževati svoja čustva pred otroki, jaz pa na teh preizkušnjah vedno znova zamočim. Antonie me zaskrbljeno gleda in ko mu razložim, da sem sanjala o papu in da ga pogrešam, mi vzame sesalec in začne z vso vnemo sesati. Srce se mi stisne. Še sreča, da nas ta dan čaka obisk v živalskem vrtu Artis. Vožnja z vlakom in nato prestop na mestni avtobus, nato pa z google maps do Artisa in naš izlet v Amsterdam postane prava pustolovščina.  Ko smo se naveličali živali, smo si v planetariumu ogledali natanko isti film o Darwinovi teoriji naravne selekcije, kot pred enim letom, ko smo Artis obiskali z Willemom. In kako ponosno sem v takratnem zapisu  leto dni nazaj zapisala, da je Willem takoj imel pri roki odgovor na vprašanje, za katerega sem mislila, da je težko.
'Saj gre,' imam sama vendo pri roki odgovor na vprašanje, ki mi ga sočutno postavljajo znanci. Kaj pa naj jim drugega rečem, saj ne bi vedeli, kaj naj z obupano Ireno. Zato si vsako jutro navlečem nasmeh na obraz. Gre, saj gre.


nedelja, 19. junij 2016

Očetovski dan

Dan, da bi se človek obesil. Očetovski dan. Sonce. Veseli očetje z otroki na igrišču, kamor gleda široko okno dnevne sobe. Vesele družine švigajo na kolesih mimo našega kuhinjskega okna. Še doma mi solze tečejo v javnosti. Jelka, njena prijateljica in Antonie pa kot nalašč izberejo ravno Stromaejev album in brezglavo skačejo na Papaoutai.
Où t'es, papa où t'es?
Où t'es, papa où t'es?
Kje si, papa, kje si?
Kje si, betonska stena, kje si, da vate udarim z glavo?
Samo po sebi umevno naj bi bilo, da sem danes posebej dobra mama, posebej močna ženska, pa nisem in ne bom, ker ne morem in nočem.
'A si kdaj pomislila, da bi mu sledila,' me je pred meseci vprašala psihijatrinja.
Danes bi ji prvič pritrdila. In v naslednji sapi zagotovila, da bo misel postala zgolj pisana beseda in nikakor ne dejanje. Marsikaj me veže k življenju.
Čarobni pesek, s katerim se gremo zdaj igrat, torta, ki nas čaka v hladilniku in jutrijšnji dan, ki bo gotovo prinesel kaj novega.


sreda, 25. maj 2016

Pogled naprej

Amsterdam Sloterdijk, knjigarna na kolodvoru. Tu prebijem pet minut, ko čakam na vlak za Leiden.
Pritegnejo me najmanj trije naslovi. Lahko bi jih kupila, če me ne bi prešinilo: ljuba duša, ne bodi trapasta, saj nimaš časa brati. S ščemečimi očmi sem stopila na peron.
Zvečer sem doma klicala mamo, na domačem telefonu je njena številka na četrtem mestu, za 'Blackware', podjetjem, kjer je bil Willem zaposlen enajst let. In pred mano se je odvil prizor izpred skoraj dvanajstih let, ko je bil na obisku Axel, lastnik podjetja, ki je z Willemom obdeloval še zadnje podrobnosti v delovni pogodbi. Potem smo v troje trčili s šampanjcem. Obetala se nam je brezskrbna prihodnost. Spomin je izpuhtel, moje življenje se mi je zazdelo še nekaj centimetrov votlejše in imelo me je, da bi zakričala: 'Svoje prejšnje življenje hočem nazaj!!!!'.
Ministrstvo za nemogoče zadeve ne obstaja.
Danes zjutraj sem otroka peljala v šolo, na poti proti domu pa sem se ustavila v knjigarni. Kajti če bom opustila vero v svetlo prihodnost, bo to začetek konca.


ponedeljek, 23. maj 2016

Zgornja ustnica

Sladoledar Goemans v Zaandamu je najboljši sladoledar na svetu. Na videz neuglednega možakarja poznamo vsi prebivalci in vsak ga tudi na cesti prijazno pozdravi. Njegov sladoled je najboljša tolažba in obljuba poletja na tako mrzel in turobno deževen poznomajski dan kot je bil današnji.
Ko se z otrokoma zbrano sladkamo, zavoham, da je nekdo od obiskovalcev pred kratkim jedel fižol, oziroma zelje, oziroma, sodeč po tem, kako je zaudarjalo, najbrž oboje. Če sem kdaj se pritoževala nad smradom, je Willem  v smehu imel navado reči: 'Svojo zgornjo ustnico vohaš.'
Jelka mu je tako podobna, svojemu očetu. Revica me skuša zadnje čase vedno presenetiti, ker sem tako pogosto žalostna in nejevoljna. V petek me je v spalnici pričakala cvetoča bilka, ki jo je Jelka našla na travniku. Tako lepo vazico je izbrala, da me je prizor pustil brez besed. Minimalizem.


Tale naša Jelka... Rešuje metulje pred utopitvijo, zadnjič je v stanovanje na jedilni žlici prinesla deževnika, ki ga je izkopala na vrtu in ga tako rešila gotove smrti, saj ga je nekdo menda živega zakopal. Nešteto pikapolonic je preselila iz smrtnonevarnih področij na naše vrtnice, kar neizogibno povrzoča izumiranje listnih uši, a tega ji raje ne razlagam. Mi vsaj ni treba brizgati strupa po zelenju.
Pri nas domuje v lončkih najmanj pet jelševih lepencev, dva ji je v varstvo zaupala Jona. Eden je na mojo grozo že izlegel rumeno-oranžna jajčeca. Nenehno preverjam, ali je preluknjani pokrovček na kozarcu dobro pritrjen.
Jelka se ure in ure igra in pogovarja s temi gomazečimi tovariši. Včasih se ji pridruži prijateljica iz soseske. Ki ima specifičen problem, s katerim se spopada kar nekaj otrok, a se njihovi starši sramujejo načenjati to temo. Tudi njeni. Jaz se z njimi igram burko nevednosti, a ko penetrantni smrad doseže moj nos, sem neizprosna. 'Punčka, pojdi se domov preobleč,' ji rečem.
'Mama, saj ona ne smrdi,' se Jelka zavzame za svojo prijateljico, 'Samo NJENO zgornjo ustnico vohaš!'
Willem bi bil tako ponosen nanjo.