Preišči ta spletni dnevnik

Nalaganje ...

petek, 06. januar 2017

Vprašanja

Za to leto nimam nikakršnih sklepov. Življenje drvi mimo z neizprosno hitrostjo in jaz z njim. Če se ustavim, začutim, kako sem izčrpana in izvotlena, zato se raje ne zadržujem v vakuumu počitka in razmišljanj. Razen zjutraj, ko mi koledar od prvega januarja naprej, zastavi vprašanje.
1. Kaj je bila prelomnica v vašem življenju?
Ni mi treba dolgo razmišljati: to je bila odločitev, da se odselim na Nizozemsko. Ostalo je zgodovina.
2. Katero značajsko lastnost bi si želeli imeti?
Ko bi le bila bolj samozavestna, sem v hipu pomislila včeraj. Življenje bi bilo lažje brez večnega omahovanja, vedno v toplem in zadušljivem objemu območja udobja.
3. Katerih počitnic se najraje spominjate? Ob tem vprašanju so se mi naenkrat porodili trije odgovori. Poletne počitnice 2015, zadnje z Willemom, zadnje z Jelkinim in Antoniejevim papom. Počitnice 2016, ko smo bili prvič brez njega in smo ne le preživeli, marveč nam je uspelo celo tu pa tam uživati v bovškem poletju. Počitnice 2013, ko smo šli med drugim v Olimje, kjer smo uživali vsi, tudi nona Anica. Odločila sem se za slednje.
4. Do katerega leta bi radi živeli? Do devetdesetega. Glih sem dobro čez polovico. Recimo. Upam.
5. Kaj je prvo, kar storite zjutraj? Izpraznim pomivalni stroj. Dobrodošli v mojem predvidljivem življenju.
6. Kdaj ste nazadnje naredili nekaj prvič? Po tem vprašanju sem se odločila, da bom prvič v življenju naredila sarme. Predvčerajšnjim so dobro uspele. Pa mi nona Anica ob večerji reče: 'Se spomniš, kako si jih pred leti prismodila?' Presneto!!!! Očitno sem zažgane sarme dobro potlačila. Nona Anica ima izvrsten spomin. Morda je za Jelko in Antonieja bolje, da ne dočakam devetdesetega leta. Če bo šlo tako naprej, bom pred svojim sedemdesetim senilna kot prostozidarska loža.


sreda, 04. januar 2017

Junak

Čudovite sosede imam. Nanje se lahko nanesem, če potrebujem varstvo za otroka, redno me presenetijo s pripravljeno jedjo, da mi tu pa tam ni treba kuhati.
Tri otroke imajo. Najmlajša ima štirinajst let, najstarejši pa dvajset. Ta je poseben fant, vztrajen, resen in trezen. In v družini ga vsi podpirajo. Ko je začel veslati v bližnjem klubu, sta se mu pridružili še sestra in mama. Ko se je lotil potapljanja, so ga vsakih štirinajst dni vozili precej daleč, da je opravil vse možne potapljaške tečaje, med drugim tudi reševalnega. Vesla še dandanes, le da je zdaj inštruktor v Amsterdamu.
Prejšnji teden je v kanuju dvosedu veslal po reki Amstel, skupaj s tečajnikom, starejšim Angležem.
Zaradi neobičajnega drena, v Amsterdamu namreč te dni poteka Festival svetlobe, sta se odločila, da bosta malce drugače odveslala do kluba. Pričelo se je mračiti in tam, kjer je bila reka Amstel najširša, sta v vodi nekaj opazila. Moj sosed je sprva mislil, gre za črno lisko ali raco, a ko sta priveslala bliže, sta videla, da se v vodi za življenje bori nek moški. Do njega sta priveslala ravno v trenutku, ko je izgubil zavest. Sosedov fant je takoj vedel, kako naj ukrepa, a v nestabilnem dvosedu je bilo zapleteno. S kolegom sta klicala na pomoč, vendar so mimoidoči očitno mislili, da se zafrkavata, Dokler neka turistka naposled ni poklicala reševalcev. V petih minutah je priletel policijski helikopter, pridrveli so gasilci in rešilni avto, gumenjak s policisti je priplul s tako hitrostjo, da je skoraj prevrnil dvosed. Z združenimi močmi so nesrečneža spravili na obrežje ter ga v kritičnem stanju prepeljali v bolnišnico. Čez nekaj dni je bil odpuščen. Francoski turist. Kaj je počel sredi reke z nahrbtnikom na ramah, zgodba ne pove. Sosedov poba mu je rešil življenje. Tako sem ponosna nanj, čeprav za njegovo dejanje nimam niti najmanjše zasluge.
Kaj je namen te zgodbe?
1. Ne hodite plavat  v reko sredi zime. Če pa si tej skušnjavi le ne morete upreti, vsaj nahrbtnik pustite na nabrežju.
2. Če kdo kliče na pomoč, morda resno misli.
3. S sosedi je vredno imeti dobre stike.
4. Lahko boste letos naključni junaki.
5. Pa srečnega in zdravega.


torek, 20. december 2016

Spoštovani gospod

V službi me je pričakalo pismo, napisano na roko s kričečo barvo fuksije.
Takole se je glasilo:




Spoštovani gospod!



Ko sem hodil v šolo na Škotskem, sem dejal svojemu učitelju biblijske hebrejščine: ''Baltimore je bil grozen, ampak New York in Washington sta bila še slabša.''
Rambo je bil zanič film.
V njem ni bilo ničesar.
Nizozemski prebivalci mesta Breda pravijo, da psihiatrični pacienti tavajo po londonskih ulicah.
Nizozemski prebivalci mesta ... (nečitljivo) pravijo, da je v Italiji in Grčiji še slabše.
V letu 2016 bi rad objavil zgodbo v nizozemščini o drugi svetovni vojni z naslovom... (nečitljivo) v nizozemskem jeziku.
Ta zgodba ni namenjena predelavi v film.
Poznate kakšno nizozemsko revijo, kateri bi lahko prodal svojo zgodbo?
Leta 2052 bi se rad preselil v varovano stanovanje, da bi lahko postal nizozemsko-francoska dedukcija v (nečitljivo) šoli.



 ...(nečitljivo)




Prijelo me je, da bi spokala domov.

nedelja, 04. december 2016

Miklavž in črni petri na Nizozemskem: preobrat

'Moje družinice ni več,' mi je pred meseci pojamrala sodelavka, ko je njena podjetna osemnajstletnica odletela daleč v Novo Zelandijo, novim dogodivščinam naproti. Sodelavka niti malo ni slutila, da me je prizadela. V mojih očeh je njena družinica še vedno nedotaknjena.
Moj inštruktor je pred leti nevede užalil surinamsko učenko, ko ji je rekel, da mora bolj paziti, ker je v prometu tako kot v džungli.
Sama sem v preteklosti nehote ranila svoje starše, ko sem jima navdušeno kazala fotografije svojih mačk. Šele pred kratkim mi je mama priznala, da si je takrat želela, da bi si lahko ogledovala fotografije svojih vnučkov.
Nenaklepno Nizozemci s svojimi črnimi petri, Miklavževimi paži, žalijo temnopolte sodržavljane in zadnja leta, v globalni srenji, ne le sodržavljane, temveč vse sobivalce tega planeta.
'Diskriminacija,' vpijejo prizadeti, ki jih v oči bodejo črni kodri, temno rjavo našminkani obrazi, rdeče ustnice, zlati uhani in pisana oprava črnih petrov.
'Tradicija,' vpijejo Nizozemci, ki so v otroških letih častili črne petre kot prijazne Miklavževe pomočnike, ki trosijo sladkarije, plezajo po strehah in skozi dimnike mečejo darilca v nastavljene šolenčke. V njihovih glavah in srcih rasizem ni obstajal.
Gre za Wir-haben-es-nicht-gewusst-virus, ki se ga kot pripadnik velike bledolične priviligirane večine hitro nalezeš. Ampak odkar je svet postal velika medijsko povezana vas, ne s tradicijo ne z nedolžnimi otroškimi čustvi ni več moč opravičevati rjavih obrazov našminkanih belcev. Ker v tem pogledu niso čisto nič drugačni od črno pobarvanih svetlopoltih ameriških igralcev, blackfaces.
Z zanimanjem opažam, kako črni petri polagoma zapuščajo Nizke dežele. Na njihovo mesto tu pa tam stopajo sajasti petri - navsezadnje se dričajo skozi dimnike -  zlati petri, rumeni, mavrični, zeleni, vijoličasti... Nič ni narobe z njimi. Otroški praznik se ni izpridil, kot bentijo odrasli. Otrokom je vse ok, dokler so sladkarije in darila, briga jih barva petrov. Da le niso rdeči, ker ti so pa res srhljivi.
Pridevnik 'črni' počasi izginja iz vseh pesmic, to me še najbolj fascinira. Teksti izpred dvestotih let dobivajo novo podobo. Tradicije se spreminjajo. Priče in soudeleženci pa se spreminjamo z njimi.
Foto: de Volkskrant



sreda, 30. november 2016

Najbolj bedna mati na svetu

Pravijo, da imajo starši enega otroka vedno raje. Jaz se s tem ne strinjam. Je pa res, da se moram za to, da imam svojo hčerko enako rada kot svojega sina, trikrat bolj potruditi. Saj ne, da bi mi to v njenih očeh uspevalo. To mi redno subtilno daje na znanje, ko se na šolskem dvorišču dere, da sem najbolj bedna mati na svetu. Včasih me je je celo malo sram, verjetno se dejansko sramujem sama sebe, tako kot že leta. Začneš sam s sabo, sledi obdobje sramovanja lastnih staršev, nato pa, če imaš smolo, svojih otrok. Videti je, da sem z Willemom pokopala še tisto malo razumevanja, kar sem ga premogla.
'Moja mati me ne razume,' je javkala Jelka na dvorišču.
'Tehten razlog za ločitev,' sem razdražena bevsknila v veliko veselje neke mame, ki je takoj vskočila:
'Ah, Jelka, pa se k meni preseli, če tvoja mama ni dovolj dobra. Jaz imam prostor zate, ker bom njej oddala Micha.'
Ne Jelki ne Mischu se njen predlog ni zdel sprejemljiv. Škoda. Pa drugič.
Včasih me ima, da bi jo brcnila čez severnomorski kanal, da bi pristala v amsterdamski industrijski coni. Višek moje ljubezni je danes ta, da tega v resnici nisem storila. Materinstvo mi gre izvrstno od rok. Sicer pa dneva ne gre hvaliti pred nočjo.


četrtek, 20. oktober 2016

Trikrat hura za počitnice

Jesenske počitnice... Teden norij in neuresničenih načrtov. Povsem z moje strani, naj se razume. Kajti resnemu človeku v tednu dni, ko otroci nimajo pouka, imajo pa velika pričakovanja, res ni mogoče pospraviti treh kupov dokumentov, ki so se od poletja nabirali na treh, štirih kupih. Utopično je tudi pomisliti, da bom pospravila tri omare, pet škatel ter osem vreč oblek. In še kako se zavedam, kako luksuzen problem imam. (Imamo to srečo, da obleke k nam priromajo same od sebe, ne da bi v to bil vpleten denar. Izjema so seveda moje 'cunje'.) Tudi vrt bo moral počakati, sobne rastline bodo povešene potrpele na novo zalogo prsti. Pa zimske gume bo treba montirati, v kopalnici opraviti manjše popravilo, ker nam pušča tuš... Če se na vse to spomnim, me ima, da bi segla po papirnati vrečki in začela dihati vanjo kot prenapeteži v ameriških filmih.
Zatorej sledi spisek stvari, ki mi jih je vseeno uspelo narediti:
1. Ostrigla sem Antonieja, ki se je že ves mesec pritoževal čez ‘dolge lase’. Po amatersko sem ga oskubila, ampak ne ‘na kahlo’, kot so to počeli v mojih časih. Da ne bo pomote. Nona Anica je bila od nekdaj razumna ženska in me je vedno peljala k frizerju. Kjer so me, da ne bi kdo dvomil, tudi ostrigli ‘na kahlo’, s to razliko, da mi je niso dobesedno poveznili na glavo.
2. Celo popoldne smo prebili v bazenu, nato pa se še trikrat zapored stuširali (sem povedala, da imamo pokvarjen tuš?) enkrat normalno, drugič v nalivu, tretjič pa nas je zalil še tovornjak. Tako smo tudi obenem tudi odkljukali pranje avta. 
3. Bili smo nekje prvič; na plaži v bližnjem kraju Castricum. Sicer smo hoteli v tamkajšnji gozd, ampak ker bočno parkiranje še ni moja veščina, smo potegnili do prvega 'normalnega' parkirišča, pet kilometrov naprej, tik ob morju. Tudi ok. (Kratka stranska zabeležka; NAUČI SE ŽE BOČNO PARKIRATI, MONA!!!!)
4. Otroka sta se dodobra naigrala in naskakala v pokritih igriščih. Kar je sicer resen minus zame, a dobršen plus zanju in s tem neposredno za moje duševno stanje. Prav ta trenutek sem sredi največjega živ žava bolj ali manj skoncentrirano pišem, medtem ko Antonie in Jelka... Pojma nimam, kje sta in kaj delata. Vsake toliko prideta vsa zadihana zvrnit kozarec malinovca. 
5. Iz kuhinje in dnevne sobe mi je končno uspelo spraviti velikonočne dekoracije (sic!). Ja pa kaj, no? Ena sama mama z dvema nadobudnežema, dvema levima rokama, s polovično službo in s preobsežnimi načrti. Na to se bom še velikokrat udobno izgovarjala, magari če v dnevni sobi pustim božično drevesce za ob letu obsorej. Saj ga ne bom, a veliko ne manjka. 
6. Z nono Anico nama je uspelo najti vse, kar je za tokratne počitnice načrtovala, celo frajerske kavbojke, in to v trgovini za kavbojke in ne na oddelku za seniorje v C&A. Tja naj kar seniorji hodijo, ne pa petinosemdesetletna nona Anica, ki lahko plete še brez očal. 
7. Pripravila sem kosilo s sorodniki. Ki je imelo še zelo ugoden stranski učinek: stric Paul nam je popravil tablični računalnik.
8. Ponovno sem navezala stike s starši nekaterih otrok, a brez res želenih učinkov. Naučila sem se nove lekcije. Kljukica in nov 'hešteg' #nikomeništa.
9. Prav ta trenutek prvič po dolgih tednih globoko in sproščeno vdihnila. Willem bi bil ponosen name. Živela pokrita otroška igrišča!

sreda, 12. oktober 2016

Don't answer the phone, Peggy Sue

Še zadnjič sem s konicami prstov šla čez  polnilec nabojev, tehtnico za smodnik in ostala orodja, privita na Willemovo delovno mizo. S pogledom sem poslednjič objela njegovo sobo, ki je bila takšna, kakršne sem je bila vajena, potem pa sem vanjo spustila Roba, tajnika strelskega društva, v katerega je bil včlanjen Willem. Po Robovem obisku njegova soba ne bo več njegova soba. Štirinajst let je bilo streljanje, predvsem z antičnim orožjem, Willemova strast, od tedna, ko sva se spoznala pa do njegove smrti. Rob je prinesel še zadnje Willemove medalje, tudi tisto skupinsko, ki so si jo z zmago pridobili maja 2015, skupaj še z enim strelcem. Zmaga, ki je nikoli ni slavil. Jelka jo je nesla naslednji dan pokazat v šolo, Antonie pa je odnesel ostali dve.
Rob se je ponudil, da bo katalogiziral in ocenil Willemovo opremo ter jo odnesel na društvo. Čas je, da se po dobrem letu poslovim od vseh orodij in naprav, ki jim niti imena nisem vedela, kaj šele, da bi jih znala uporabljati. Rob je med sortiranjem pripovedoval zgodbe. Svojo zgodbo, sestrino zgodbo, zgodbo njegove hiše, zgodbo o smrti njegove mame... Zavzeto sem ga poslušala. Rada imam zgodbe. Rada imam dobre pripovedovalce.
Zgodbe so se končale in pozno popoldne je pet velikih škatel zapustilo naš dom. Romale so tja, kamor zdaj spadajo: na Willemovo strelsko društvo. Zrla sem za Robovim velikim avtomobilom, v katerem je za vedno odpeljal Willemovo DNA. Vrnila sem se na podstrešje in zaprla vrata Willemove sobe, ki to ni bila več.
S to zgodbo na duši sem naslednji dan sedela v službi na sestanku za študijske svetovalce. Obiskala nas je predsednica Univerzitetnega Oddelka za raznolikost in enakopravnost. Ja, to imamo v Leidnu.
'Vsak ima svojo zgodbo,' je začela, in morala sem se nasmehniti. Pripovedovalka. Povedala nam je, kako je pred leti šla študirat v ZDA. V študentskem domu je med drugimi dekleti živela tudi Peggy Sue, ki so jo starši redno klicarili s svojega ranča v Kentuckyju ter ji pridigali, naj se vendar vrne domov in se poroči kot se spodobnemu dekletu pritiče, češ, kaj ji bo študij. Vsak petek zvečer je Peggy Sue jokala v skupni jedilnici. Slehrni petek zvečer, ko je zvonil telefon, so jo študentke rotile, naj za božjo voljo ne dviga slušake: 'Don't answer the phone, Peggy Sue.' A Peggy Sue je bila z dežele, spoštovala je svoje starše ter se je vsakič zvesto oglašala na klice, zatem pa bridko jokala, dokler ni po nekaj mesecih popustila in se vrnila na farmo nekje globoko v Kentuckyju. Naša pripovedovalka jo je po dolgih letih spet srečala, ko je sama že diplomirala in tudi poučevala na univerzi. Peggy Sue se je brumno poročila, rodila nekaj otrok, zatem pa se je ločila. A vrnila se je na univerzo: 'Dokončala bom študij, pa če se svet podre.'
Smo taki in drugačni, a vsak ima svojo zgodbo: Peggy Sue, Rob, predsednica Univerzitetnega oddelka za raznolikost in enakopravnost. Zvečer sem se vrnila v podstrešno sobo. Na mizo sem položila tri medalje, ki sta jih otroka skrbno prinesla domov. Soba je bila spet Willemova.
Vsak ima svojo zgodbo. Tudi jaz.