Preišči ta spletni dnevnik

sobota, 18. februar 2017

Tu pa tam se zaplete

Pa tako lep je bil prejšnji konec tedna. Pa je kar kmalu prišlo do zapletov. Antonie je zbolel. Mali kup nesreče je kašljal in spal, vmes pa se mu je še zahotelo igrati družabne igrice z mano, ki sem bila vse prej kot družabna. Moje že tako razmajano ravnotežje je šlo v maloro kot vsi naši sneženi možje. Par korenov je ostalo za njimi. Zunaj je sijalo sonce, v službi me je čakalo kup dela, mene pa je grabila panika. Kot bi hodila po robu prepada. Najmanjši zdrs, pa bom omahnila v popolni kaos, kjer ne bom več imela niti malo vpliva na čisto nič. Občutek imam, da se mi vsaka stvar izmuzne iz rok. Doma skušam za računalnikom ujeti izgubljene ure v službi, za rep lovim roke za oddajo tega in onega. Namesto da svetujem študentom, se igram spomin in sestavljam sestavljanke s svojim najmlajšim. Še dobro, da lahko. Vmes prosjačim sosede in žlahto, naj mi popazijo nanj, da peljem Jelko v šolo in grem ponjo, ko se konča pouk. Še dobro, da lahko.
Ko tako čakam, stopi k meni oče enega izmed Antoniejevih sošolcev. Pove mi, da je tudi njegov mali zbolel. 'Bruhnil je kot v Izganjalcu hudiča,' je dejal. Kaj si je mislil, ko me je od krohota prepolovilo, verjetno nikoli ne bom izvedela.
Še s solznimi očmi sem se skušala resno zamisliti. Izganjalec hudiča... Nekateri imajo pa res smolo.

četrtek, 16. februar 2017

Očiščenje

Sobotno jutro. Jelka skoči iz postelje. Maček ji osuplo pomežikne, potem pa se še sam stokaje in mrmraje pretegne in se odpravi po stopnicah v dnevno sobo. Tudi Antonie se predrami. Pozdravim se z jutrom in skoraj ne morem verjeti: zunaj naletava sneg.
Otroka skačeta od navdušenja, malo zavoljo snega, malce pa zaradi tega, ker gresta na poskusno učno uro karateja.
Prvič v življenju vozim z avtomobilom po snegu. In se niti nikamor ne zabijem. Willem bi bil ponosen name. Šola borilnih veščin je skrita za gosto posajenimi bambusovimi stebli. Budini kipci  v svoja naročja vdano sprejemajo vedno nove snežinke.
V skupnem prostoru smo obsedeli pred stekleno steno in opazovali ubrano vajo odraslih. Kot bi plesali. Naenkrat se začnejo v parih medsebojno mikastiti. Antonie jih zaprepadeno gleda. In ujame pogled učitelja mojstra, ki smukne k nam - dobra dva metra ga je - in pomežikne mojemu malemu rdečelascu: 'Ne glej teh norcev.'
Čez dobre pol ure se mi lastna otroka neustrašno ruvata z drugimi. Da ne bo pomote: od mene se tega nista naučila.
Po učni uri smo se na parkirišču že lahko kepali. V Jelkino splošno veselje sem v navalu prešernosti na okno sosednjega avtomobila napisala Mater, je mrzlo.
Prvič po štirih letih smo si doma navlekli smučarske hlače, snežke in ta resne rokavice, iz kolesarnice smo pritovorili vse možne sanke - premoremo jih tri - ter se spravili nad tistih par centimetrov snega. Porabila sem skoraj vse korenje za vse tiste snežake. Jelka je minimalist. Naredila je sneženega ptička.
Tudi nedeljsko jutro je bilo belo. Spoštljivih 7 cm ga je zapadlo. Take nepopisne količine na Nizozemskem ponavadi povrzočajo popolne logistične infarkte, a na srečo je bila nedelja. Ves dan smo prebili zunaj. Mraz, sneg, sonce, prava zima. Tik preden sem zaspala, sem se zavedala, da sem po dolgem času gledala v oči Ireni iz prejšnjega življenja.

ponedeljek, 30. januar 2017

Januar

Januar se poslavlja. Zmrzal je v Deželi mlinov  na veter po treh tednih popustila. Kot bi se napovedovala pomlad. Jutranja zarja je že bolj zgodnja in iz službe se ne vračam več v trdi temi. Narava pritajeno brbota. Čmokaje sledim otrokom, ki oprezajo za vodomcem. Škornji se mi pogrezajo v blato in želim si, da bi se tema tudi v mojem srcu razblinila.
Če čas zdravi rane, zakaj mi je potem bolj hudo kot pred pol leta? Čigav avto še vedno pričakujem vsak večer? Komu zastavljam vprašanja in zaupam svoje dvome?
Komu v mrak šepetam, pa vem, da me ne sliši, in zakaj, zakaj, zakaj še vedno pričakujem neke vrste odgovor? Komu hranim kavbojke, majice in puloverje v omari? Tu pa tam zakopljem svoj obraz vanje in zaman upam, da bom še vedno zaznala njegov vonj.
Spomini so nezanesljiva družba. Včasih me tolažijo in bodrijo, a zadnje čase kot krokar vpijejo: 'Prav nikdar!' Nevermore...
Žalost valovi. Tak val me zalije in grozi, da me posrka v globino, navsezadnje pa me zabriše na obrežje, kjer se raztreščim na tisoč bednih koščkov, zatem pa se zbiram, pobiram in krpam skupaj. Ker je treba pod tuš, pripraviti zajtrk, napraviti sendviče za v šolo in naposled poskrbeti, da moj obraz ni ves lisast od solza, ko ju pokličem: 'Jelka, Antonie, vstanita.' Velika postelja se predrami. Jelka zastoka v polsnu, Anotnie se pretegne, maček mrmraje skoči iz postelje in se zapraši v skledo z briketi.
Pri zajtrku me sinko zaslišuje s poštevanko, Jelka zamišljeno melje svoj prepečenec, v sobo vstopi jutro. Vsakdan je kot sekundno lepilo. Razpok sicer ne prekrije, drži pa dobro. Ko otroka s šolskimi torbicami odhitita proti avtu, zapahnem vrata za sabo in pomislim, da bi marsikdo bil rad na mojem mestu. Zgolj zato, ker imam streho nad glavo.


petek, 06. januar 2017

Vprašanja

Za to leto nimam nikakršnih sklepov. Življenje drvi mimo z neizprosno hitrostjo in jaz z njim. Če se ustavim, začutim, kako sem izčrpana in izvotlena, zato se raje ne zadržujem v vakuumu počitka in razmišljanj. Razen zjutraj, ko mi koledar od prvega januarja naprej, zastavi vprašanje.
1. Kaj je bila prelomnica v vašem življenju?
Ni mi treba dolgo razmišljati: to je bila odločitev, da se odselim na Nizozemsko. Ostalo je zgodovina.
2. Katero značajsko lastnost bi si želeli imeti?
Ko bi le bila bolj samozavestna, sem v hipu pomislila včeraj. Življenje bi bilo lažje brez večnega omahovanja, vedno v toplem in zadušljivem objemu območja udobja.
3. Katerih počitnic se najraje spominjate? Ob tem vprašanju so se mi naenkrat porodili trije odgovori. Poletne počitnice 2015, zadnje z Willemom, zadnje z Jelkinim in Antoniejevim papom. Počitnice 2016, ko smo bili prvič brez njega in smo ne le preživeli, marveč nam je uspelo celo tu pa tam uživati v bovškem poletju. Počitnice 2013, ko smo šli med drugim v Olimje, kjer smo uživali vsi, tudi nona Anica. Odločila sem se za slednje.
4. Do katerega leta bi radi živeli? Do devetdesetega. Glih sem dobro čez polovico. Recimo. Upam.
5. Kaj je prvo, kar storite zjutraj? Izpraznim pomivalni stroj. Dobrodošli v mojem predvidljivem življenju.
6. Kdaj ste nazadnje naredili nekaj prvič? Po tem vprašanju sem se odločila, da bom prvič v življenju naredila sarme. Predvčerajšnjim so dobro uspele. Pa mi nona Anica ob večerji reče: 'Se spomniš, kako si jih pred leti prismodila?' Presneto!!!! Očitno sem zažgane sarme dobro potlačila. Nona Anica ima izvrsten spomin. Morda je za Jelko in Antonieja bolje, da ne dočakam devetdesetega leta. Če bo šlo tako naprej, bom pred svojim sedemdesetim senilna kot prostozidarska loža.


sreda, 04. januar 2017

Junak

Čudovite sosede imam. Nanje se lahko nanesem, če potrebujem varstvo za otroka, redno me presenetijo s pripravljeno jedjo, da mi tu pa tam ni treba kuhati.
Tri otroke imajo. Najmlajša ima štirinajst let, najstarejši pa dvajset. Ta je poseben fant, vztrajen, resen in trezen. In v družini ga vsi podpirajo. Ko je začel veslati v bližnjem klubu, sta se mu pridružili še sestra in mama. Ko se je lotil potapljanja, so ga vsakih štirinajst dni vozili precej daleč, da je opravil vse možne potapljaške tečaje, med drugim tudi reševalnega. Vesla še dandanes, le da je zdaj inštruktor v Amsterdamu.
Prejšnji teden je v kanuju dvosedu veslal po reki Amstel, skupaj s tečajnikom, starejšim Angležem.
Zaradi neobičajnega drena, v Amsterdamu namreč te dni poteka Festival svetlobe, sta se odločila, da bosta malce drugače odveslala do kluba. Pričelo se je mračiti in tam, kjer je bila reka Amstel najširša, sta v vodi nekaj opazila. Moj sosed je sprva mislil, gre za črno lisko ali raco, a ko sta priveslala bliže, sta videla, da se v vodi za življenje bori nek moški. Do njega sta priveslala ravno v trenutku, ko je izgubil zavest. Sosedov fant je takoj vedel, kako naj ukrepa, a v nestabilnem dvosedu je bilo zapleteno. S kolegom sta klicala na pomoč, vendar so mimoidoči očitno mislili, da se zafrkavata, Dokler neka turistka naposled ni poklicala reševalcev. V petih minutah je priletel policijski helikopter, pridrveli so gasilci in rešilni avto, gumenjak s policisti je priplul s tako hitrostjo, da je skoraj prevrnil dvosed. Z združenimi močmi so nesrečneža spravili na obrežje ter ga v kritičnem stanju prepeljali v bolnišnico. Čez nekaj dni je bil odpuščen. Francoski turist. Kaj je počel sredi reke z nahrbtnikom na ramah, zgodba ne pove. Sosedov poba mu je rešil življenje. Tako sem ponosna nanj, čeprav za njegovo dejanje nimam niti najmanjše zasluge.
Kaj je namen te zgodbe?
1. Ne hodite plavat  v reko sredi zime. Če pa si tej skušnjavi le ne morete upreti, vsaj nahrbtnik pustite na nabrežju.
2. Če kdo kliče na pomoč, morda resno misli.
3. S sosedi je vredno imeti dobre stike.
4. Lahko boste letos naključni junaki.
5. Pa srečnega in zdravega.


torek, 20. december 2016

Spoštovani gospod

V službi me je pričakalo pismo, napisano na roko s kričečo barvo fuksije.
Takole se je glasilo:




Spoštovani gospod!



Ko sem hodil v šolo na Škotskem, sem dejal svojemu učitelju biblijske hebrejščine: ''Baltimore je bil grozen, ampak New York in Washington sta bila še slabša.''
Rambo je bil zanič film.
V njem ni bilo ničesar.
Nizozemski prebivalci mesta Breda pravijo, da psihiatrični pacienti tavajo po londonskih ulicah.
Nizozemski prebivalci mesta ... (nečitljivo) pravijo, da je v Italiji in Grčiji še slabše.
V letu 2016 bi rad objavil zgodbo v nizozemščini o drugi svetovni vojni z naslovom... (nečitljivo) v nizozemskem jeziku.
Ta zgodba ni namenjena predelavi v film.
Poznate kakšno nizozemsko revijo, kateri bi lahko prodal svojo zgodbo?
Leta 2052 bi se rad preselil v varovano stanovanje, da bi lahko postal nizozemsko-francoska dedukcija v (nečitljivo) šoli.



 ...(nečitljivo)




Prijelo me je, da bi spokala domov.

nedelja, 04. december 2016

Miklavž in črni petri na Nizozemskem: preobrat

'Moje družinice ni več,' mi je pred meseci pojamrala sodelavka, ko je njena podjetna osemnajstletnica odletela daleč v Novo Zelandijo, novim dogodivščinam naproti. Sodelavka niti malo ni slutila, da me je prizadela. V mojih očeh je njena družinica še vedno nedotaknjena.
Moj inštruktor je pred leti nevede užalil surinamsko učenko, ko ji je rekel, da mora bolj paziti, ker je v prometu tako kot v džungli.
Sama sem v preteklosti nehote ranila svoje starše, ko sem jima navdušeno kazala fotografije svojih mačk. Šele pred kratkim mi je mama priznala, da si je takrat želela, da bi si lahko ogledovala fotografije svojih vnučkov.
Nenaklepno Nizozemci s svojimi črnimi petri, Miklavževimi paži, žalijo temnopolte sodržavljane in zadnja leta, v globalni srenji, ne le sodržavljane, temveč vse sobivalce tega planeta.
'Diskriminacija,' vpijejo prizadeti, ki jih v oči bodejo črni kodri, temno rjavo našminkani obrazi, rdeče ustnice, zlati uhani in pisana oprava črnih petrov.
'Tradicija,' vpijejo Nizozemci, ki so v otroških letih častili črne petre kot prijazne Miklavževe pomočnike, ki trosijo sladkarije, plezajo po strehah in skozi dimnike mečejo darilca v nastavljene šolenčke. V njihovih glavah in srcih rasizem ni obstajal.
Gre za Wir-haben-es-nicht-gewusst-virus, ki se ga kot pripadnik velike bledolične priviligirane večine hitro nalezeš. Ampak odkar je svet postal velika medijsko povezana vas, ne s tradicijo ne z nedolžnimi otroškimi čustvi ni več moč opravičevati rjavih obrazov našminkanih belcev. Ker v tem pogledu niso čisto nič drugačni od črno pobarvanih svetlopoltih ameriških igralcev, blackfaces.
Z zanimanjem opažam, kako črni petri polagoma zapuščajo Nizke dežele. Na njihovo mesto tu pa tam stopajo sajasti petri - navsezadnje se dričajo skozi dimnike -  zlati petri, rumeni, mavrični, zeleni, vijoličasti... Nič ni narobe z njimi. Otroški praznik se ni izpridil, kot bentijo odrasli. Otrokom je vse ok, dokler so sladkarije in darila, briga jih barva petrov. Da le niso rdeči, ker ti so pa res srhljivi.
Pridevnik 'črni' počasi izginja iz vseh pesmic, to me še najbolj fascinira. Teksti izpred dvestotih let dobivajo novo podobo. Tradicije se spreminjajo. Priče in soudeleženci pa se spreminjamo z njimi.
Foto: de Volkskrant