Preišči ta spletni dnevnik

Nalaganje ...

nedelja, 04. december 2016

Miklavž in črni petri na Nizozemskem: preobrat

'Moje družinice ni več,' mi je pred meseci pojamrala sodelavka, ko je njena podjetna osemnajstletnica odletela daleč v Novo Zelandijo, novim dogodivščinam naproti. Sodelavka niti malo ni slutila, da me je prizadela. V mojih očeh je njena družinica še vedno nedotaknjena.
Moj inštruktor je pred leti nevede užalil surinamsko učenko, ko ji je rekel, da mora bolj paziti, ker je v prometu tako kot v džungli.
Sama sem v preteklosti nehote ranila svoje starše, ko sem jima navdušeno kazala fotografije svojih mačk. Šele pred kratkim mi je mama priznala, da si je takrat želela, da bi si lahko ogledovala fotografije svojih vnučkov.
Nenaklepno Nizozemci s svojimi črnimi petri, Miklavževimi paži, žalijo temnopolte sodržavljane in zadnja leta, v globalni srenji, ne le sodržavljane, temveč vse sobivalce tega planeta.
'Diskriminacija,' vpijejo prizadeti, ki jih v oči bodejo črni kodri, temno rjavo našminkani obrazi, rdeče ustnice, zlati uhani in pisana oprava črnih petrov.
'Tradicija,' vpijejo Nizozemci, ki so v otroških letih častili črne petre kot prijazne Miklavževe pomočnike, ki trosijo sladkarije, plezajo po strehah in skozi dimnike mečejo darilca v nastavljene šolenčke. V njihovih glavah in srcih rasizem ni obstajal.
Gre za Wir-haben-es-nicht-gewusst-virus, ki se ga kot pripadnik velike bledolične priviligirane večine hitro nalezeš. Ampak odkar je svet postal velika medijsko povezana vas, ne s tradicijo ne z nedolžnimi otroškimi čustvi ni več moč opravičevati rjavih obrazov našminkanih belcev. Ker v tem pogledu niso čisto nič drugačni od črno pobarvanih svetlopoltih ameriških igralcev, blackfaces.
Z zanimanjem opažam, kako črni petri polagoma zapuščajo Nizke dežele. Na njihovo mesto tu pa tam stopajo sajasti petri - navsezadnje se dričajo skozi dimnike -  zlati petri, rumeni, mavrični, zeleni, vijoličasti... Nič ni narobe z njimi. Otroški praznik se ni izpridil, kot bentijo odrasli. Otrokom je vse ok, dokler so sladkarije in darila, briga jih barva petrov. Da le niso rdeči, ker ti so pa res srhljivi.
Pridevnik 'črni' počasi izginja iz vseh pesmic, to me še najbolj fascinira. Teksti izpred dvestotih let dobivajo novo podobo. Tradicije se spreminjajo. Priče in soudeleženci pa se spreminjamo z njimi.
Foto: de Volkskrant



sreda, 30. november 2016

Najbolj bedna mati na svetu

Pravijo, da imajo starši enega otroka vedno raje. Jaz se s tem ne strinjam. Je pa res, da se moram za to, da imam svojo hčerko enako rada kot svojega sina, trikrat bolj potruditi. Saj ne, da bi mi to v njenih očeh uspevalo. To mi redno subtilno daje na znanje, ko se na šolskem dvorišču dere, da sem najbolj bedna mati na svetu. Včasih me je je celo malo sram, verjetno se dejansko sramujem sama sebe, tako kot že leta. Začneš sam s sabo, sledi obdobje sramovanja lastnih staršev, nato pa, če imaš smolo, svojih otrok. Videti je, da sem z Willemom pokopala še tisto malo razumevanja, kar sem ga premogla.
'Moja mati me ne razume,' je javkala Jelka na dvorišču.
'Tehten razlog za ločitev,' sem razdražena bevsknila v veliko veselje neke mame, ki je takoj vskočila:
'Ah, Jelka, pa se k meni preseli, če tvoja mama ni dovolj dobra. Jaz imam prostor zate, ker bom njej oddala Micha.'
Ne Jelki ne Mischu se njen predlog ni zdel sprejemljiv. Škoda. Pa drugič.
Včasih me ima, da bi jo brcnila čez severnomorski kanal, da bi pristala v amsterdamski industrijski coni. Višek moje ljubezni je danes ta, da tega v resnici nisem storila. Materinstvo mi gre izvrstno od rok. Sicer pa dneva ne gre hvaliti pred nočjo.


četrtek, 20. oktober 2016

Trikrat hura za počitnice

Jesenske počitnice... Teden norij in neuresničenih načrtov. Povsem z moje strani, naj se razume. Kajti resnemu človeku v tednu dni, ko otroci nimajo pouka, imajo pa velika pričakovanja, res ni mogoče pospraviti treh kupov dokumentov, ki so se od poletja nabirali na treh, štirih kupih. Utopično je tudi pomisliti, da bom pospravila tri omare, pet škatel ter osem vreč oblek. In še kako se zavedam, kako luksuzen problem imam. (Imamo to srečo, da obleke k nam priromajo same od sebe, ne da bi v to bil vpleten denar. Izjema so seveda moje 'cunje'.) Tudi vrt bo moral počakati, sobne rastline bodo povešene potrpele na novo zalogo prsti. Pa zimske gume bo treba montirati, v kopalnici opraviti manjše popravilo, ker nam pušča tuš... Če se na vse to spomnim, me ima, da bi segla po papirnati vrečki in začela dihati vanjo kot prenapeteži v ameriških filmih.
Zatorej sledi spisek stvari, ki mi jih je vseeno uspelo narediti:
1. Ostrigla sem Antonieja, ki se je že ves mesec pritoževal čez ‘dolge lase’. Po amatersko sem ga oskubila, ampak ne ‘na kahlo’, kot so to počeli v mojih časih. Da ne bo pomote. Nona Anica je bila od nekdaj razumna ženska in me je vedno peljala k frizerju. Kjer so me, da ne bi kdo dvomil, tudi ostrigli ‘na kahlo’, s to razliko, da mi je niso dobesedno poveznili na glavo.
2. Celo popoldne smo prebili v bazenu, nato pa se še trikrat zapored stuširali (sem povedala, da imamo pokvarjen tuš?) enkrat normalno, drugič v nalivu, tretjič pa nas je zalil še tovornjak. Tako smo tudi obenem tudi odkljukali pranje avta. 
3. Bili smo nekje prvič; na plaži v bližnjem kraju Castricum. Sicer smo hoteli v tamkajšnji gozd, ampak ker bočno parkiranje še ni moja veščina, smo potegnili do prvega 'normalnega' parkirišča, pet kilometrov naprej, tik ob morju. Tudi ok. (Kratka stranska zabeležka; NAUČI SE ŽE BOČNO PARKIRATI, MONA!!!!)
4. Otroka sta se dodobra naigrala in naskakala v pokritih igriščih. Kar je sicer resen minus zame, a dobršen plus zanju in s tem neposredno za moje duševno stanje. Prav ta trenutek sem sredi največjega živ žava bolj ali manj skoncentrirano pišem, medtem ko Antonie in Jelka... Pojma nimam, kje sta in kaj delata. Vsake toliko prideta vsa zadihana zvrnit kozarec malinovca. 
5. Iz kuhinje in dnevne sobe mi je končno uspelo spraviti velikonočne dekoracije (sic!). Ja pa kaj, no? Ena sama mama z dvema nadobudnežema, dvema levima rokama, s polovično službo in s preobsežnimi načrti. Na to se bom še velikokrat udobno izgovarjala, magari če v dnevni sobi pustim božično drevesce za ob letu obsorej. Saj ga ne bom, a veliko ne manjka. 
6. Z nono Anico nama je uspelo najti vse, kar je za tokratne počitnice načrtovala, celo frajerske kavbojke, in to v trgovini za kavbojke in ne na oddelku za seniorje v C&A. Tja naj kar seniorji hodijo, ne pa petinosemdesetletna nona Anica, ki lahko plete še brez očal. 
7. Pripravila sem kosilo s sorodniki. Ki je imelo še zelo ugoden stranski učinek: stric Paul nam je popravil tablični računalnik.
8. Ponovno sem navezala stike s starši nekaterih otrok, a brez res želenih učinkov. Naučila sem se nove lekcije. Kljukica in nov 'hešteg' #nikomeništa.
9. Prav ta trenutek prvič po dolgih tednih globoko in sproščeno vdihnila. Willem bi bil ponosen name. Živela pokrita otroška igrišča!

sreda, 12. oktober 2016

Don't answer the phone, Peggy Sue

Še zadnjič sem s konicami prstov šla čez  polnilec nabojev, tehtnico za smodnik in ostala orodja, privita na Willemovo delovno mizo. S pogledom sem poslednjič objela njegovo sobo, ki je bila takšna, kakršne sem je bila vajena, potem pa sem vanjo spustila Roba, tajnika strelskega društva, v katerega je bil včlanjen Willem. Po Robovem obisku njegova soba ne bo več njegova soba. Štirinajst let je bilo streljanje, predvsem z antičnim orožjem, Willemova strast, od tedna, ko sva se spoznala pa do njegove smrti. Rob je prinesel še zadnje Willemove medalje, tudi tisto skupinsko, ki so si jo z zmago pridobili maja 2015, skupaj še z enim strelcem. Zmaga, ki je nikoli ni slavil. Jelka jo je nesla naslednji dan pokazat v šolo, Antonie pa je odnesel ostali dve.
Rob se je ponudil, da bo katalogiziral in ocenil Willemovo opremo ter jo odnesel na društvo. Čas je, da se po dobrem letu poslovim od vseh orodij in naprav, ki jim niti imena nisem vedela, kaj šele, da bi jih znala uporabljati. Rob je med sortiranjem pripovedoval zgodbe. Svojo zgodbo, sestrino zgodbo, zgodbo njegove hiše, zgodbo o smrti njegove mame... Zavzeto sem ga poslušala. Rada imam zgodbe. Rada imam dobre pripovedovalce.
Zgodbe so se končale in pozno popoldne je pet velikih škatel zapustilo naš dom. Romale so tja, kamor zdaj spadajo: na Willemovo strelsko društvo. Zrla sem za Robovim velikim avtomobilom, v katerem je za vedno odpeljal Willemovo DNA. Vrnila sem se na podstrešje in zaprla vrata Willemove sobe, ki to ni bila več.
S to zgodbo na duši sem naslednji dan sedela v službi na sestanku za študijske svetovalce. Obiskala nas je predsednica Univerzitetnega Oddelka za raznolikost in enakopravnost. Ja, to imamo v Leidnu.
'Vsak ima svojo zgodbo,' je začela, in morala sem se nasmehniti. Pripovedovalka. Povedala nam je, kako je pred leti šla študirat v ZDA. V študentskem domu je med drugimi dekleti živela tudi Peggy Sue, ki so jo starši redno klicarili s svojega ranča v Kentuckyju ter ji pridigali, naj se vendar vrne domov in se poroči kot se spodobnemu dekletu pritiče, češ, kaj ji bo študij. Vsak petek zvečer je Peggy Sue jokala v skupni jedilnici. Slehrni petek zvečer, ko je zvonil telefon, so jo študentke rotile, naj za božjo voljo ne dviga slušake: 'Don't answer the phone, Peggy Sue.' A Peggy Sue je bila z dežele, spoštovala je svoje starše ter se je vsakič zvesto oglašala na klice, zatem pa bridko jokala, dokler ni po nekaj mesecih popustila in se vrnila na farmo nekje globoko v Kentuckyju. Naša pripovedovalka jo je po dolgih letih spet srečala, ko je sama že diplomirala in tudi poučevala na univerzi. Peggy Sue se je brumno poročila, rodila nekaj otrok, zatem pa se je ločila. A vrnila se je na univerzo: 'Dokončala bom študij, pa če se svet podre.'
Smo taki in drugačni, a vsak ima svojo zgodbo: Peggy Sue, Rob, predsednica Univerzitetnega oddelka za raznolikost in enakopravnost. Zvečer sem se vrnila v podstrešno sobo. Na mizo sem položila tri medalje, ki sta jih otroka skrbno prinesla domov. Soba je bila spet Willemova.
Vsak ima svojo zgodbo. Tudi jaz.


nedelja, 25. september 2016

And we did it nevertheless...

Ko je lani Willem pretekel Nočni tek po Zaandamu, se je odločil, da bo naslednje leto šel teč pravi Dam tot Damloop, od Amsterdama do Zaandama. Ni mu bilo dano, saj je natanko teden zatem umrl.
Dolge mesece si nisem mogla obuti športnih copat in se znova lotiti tega, kar me je leta reševalo pred živčnimi zlomi: teka.
Če sem pomislila na tek, sem v isti sapi pomislila na agonijo, ki smo jo doživljali pred letom dni. Povsem neutemeljeno, kot se je izkazalo, a verjetno nisem bila edina, ki so ji take asociacije strašile po možganih.
Dokler se nisem nekega ponedeljka v maju, medtem ko sta bila otroka v šoli, usedla za računalnik in na tek prijavila najprej Jelko in Antonieja, zatem pa še sebe.
Še vedno lahko ostanem doma, sem si govorila. Vsak trenutek se lahko ustavim in odidem peš domov, sem si dopovedovala, ko sem po več kot polletnem premoru tekla po mostu z otoka. Tekla isto pot, zadnjo Willemovo traso. In tako sem storila tudi naslednji ponedeljek in ponedeljek za tem.
Boš šla res teč Nočni tek, so me spraševali. Dobra si, so dodajali.
Le kako naj Dam tot dam vikend povezujem s smrtjo? Ko pa je ta prireditev simbol vztrajnosti vzdržljivosti, druženja, povezanosti.
Tekla sem in in pretekla v dokaz, da se od teka ne umira.
In od žalosti tudi ne.


nedelja, 04. september 2016

Stotine vsakdanjih malenkosti

Stotine vsakdanjih malenkosti je, zaradi katerih lahko zabredem v globoko žalost.
'Papa,' je včeraj nenadoma zaklical Antonie. Ravno sem pospravljala kolesa v kolesarnico in kolena so mi klecnila. 'Kaj pa praviš, sinko,' ga vprašam. 'Nič, samo deklica za ograjo je klicala papa, pa sem jo malo oponašal,' mi je razložil, Doma se za mizo zazrem v rumeno-oranžno septembrsko svetlobo. Pred natanko 49-imi tedni sem ravno tako zrla v bleščeče zgodnjejesensko popoldne, medtem ko je poleg mene usihalo Willemovo življenje. Lep dan za smrt. Tudi včeraj, ko se je od življenja poslavljal sosed. Ljudem se zdi srhljiva misel, da te zgolj stena loči od umirajočega. Meni ne. Prijela sem ga za roko in mu v mislih rekla, naj pozdravi Willema in naj mu pove, da bo vse v redu. Takih bedarij ne izgovarjam na glas. Le sosedi šepnem: 'Nekoč bo tudi s tabo spet vse v redu, čeprav se ti to zdaj zdi nemogoče.'
Stotine vsakdanjih malenkosti... Tudi ta, da Antonie nikoli več nikomur ne more reči papa in pač mora nekoga posnemati.
Mimo priskače fantek iz soseske in beseda takoj nanese na finance.
'Antonie, jaz imam doma velik šparovček, ki je skoraj poln.'
'To ni nič! Jaz imam šparovček in še dve denarnici zapovrh.'
'Moj papa ima tisoč evrov!'
'Moj p... Moj... Jaz pa imam še veliko več denarja!'
Antonie ima sicer zadnjo besedo, a ve se, kdo je moralni zmagovalec. Nohti se mi zakopljejo globoko v dlani.
Na začetku počitnic smo šli skupaj s staršema Antoniejevega najboljšega prijatelja na izlet in medtem ko so otroci plezali po igralih, je Kajeva mama rekla svojemu možu: 'Vidiš, to zagrizenost ima po tebi, previdnost pa po meni.' Tovrstni pogovori... Zavem se, kako neprestano destiliram svojo izgubo in jo prekrivam z izgubo, ki jo trpita moja otroka ali Willemova starša in Willem sam, ker mu ni dano videti, kako njegova otroka odraščata.
Stotine vsakdanjih malenkosti. Tudi takih, ki me spravijo v dobro voljo.
Ko na primer preberem v časopisu, v rubriki Tega vam pa res ni treba vedeti, da je Dolly Parton nekoč na skrivaj sodelovala na tekmovanju za svojo najboljšo dvojnico in da jo je takrat premagal en travestit. Hehetam se, ko na facebooku vidim petelina, ki v modrih hlačah preganja kokoši po kurniku (Rooster wearing pants in Arizona). Willem bi crknil od smeha.
Stotine vsakdanjih malenkosti... Ko se ustavlja vlak pri Haarlemu opazim, da se je na pročelju štaba Hells angelsov snela črka H. Ells Angels. Kljukci...
Včeraj smo šli tudi v luna park, ki je ta teden v mestu. Nehote sem pomislila na to, kako smo pred slabim letom tam bili še vsi štirje. Ko sem še naivno mislila, da se nam nič hudega ne more zgoditi, simbolično grozečim oblakom navkljub.






sobota, 20. avgust 2016

Prve počitnice v troje

Darteldome, pokrito igrišče, kjer lahko za nekaj evrov spustiš otročad, da pleza in skače, starši klepetajo ob mizicah, gledajo na telefone, ena mama je za prenosnim računalnikom. To sem jaz. Čuden kraj za pisanje bloga, ampak dejstvo, da otroci razsajajo tukaj in ne po naši dnevni sobi, me pomirja.
Zadnji teden počitnic je pred vrati. Včeraj sem po treh tednih prvič spet bila v službi. Sorazmerno mirno brkljanje za računalnikom mi je dobro delo. V petek ni v našem nadstropju skoraj nikogar. Vsi so še na dopustih ali pa imajo tako ali tako petek prost. Pospravljena pisarna me je molče sprejela, pisarniški stol je pomirljivo sprejel moje razbolelo telo v svoje naročje. Napad kašlja me je opomnil, da se ni pametno v mokrih kopalkah nastavljati vetru na nizozemski plaži ob borih 19-ih stopinjah, ne glede kako vabljivi so valovi Severnega morja. Kakšno poletje... Brez Willema, ki bi se udeleževal naših pustolovščin, bil priča podvigom Jelke in Antonieja in ki bi kdaj pa kdaj vskočil, ko bi mi bilo vsega preveč.
In vendarle te počitnice niso bile tako žalostne, kot sem se bala. Le enkrat so me premagale solze. Bili smo v Sloveniji in  nekega večera je bratranec celemu sorodstvu igral na kitaro pri noni Anici. Naenkrat nisem mogla več prenesti pogleda na prazen stol poleg mene.
A takoj  naslednji dan smo se že hiteli kam kopat ali pa smo rinili v gozd in nono Anico oblagali s storži ter prezgodaj odpadlimi želodi. Oddih v Bovcu bi to leto bil idealen, če bi bil Willem z nami. To pot nas niso pikale ose, pred vročino se je bilo vedno moč umakniti v gozd ali k Soči. V Čezsoči smo uživali v sproščenem improviziranem vzdušju bazena Slatenik, in otroka sta prvič jahala na pravih konjih, na posestvu Blata na Žagi. Ko si je Antonie tam izbral največjega konja, Camparija, sem na debelo požrla. Saj ne, da bi se bala, da bo kaj narobe - jahalni inštruktorici Greti sem hipoma na slepo zaupala - ampak Campari je bil res velik. In Antonie je pač majhen za svoja leta, čeprav tega ne smem nikoli reči na glas, zdaj sem se celo zasačila, da sem to zelo narahlo natipkala. Kakšno doživetje je to bilo. Nerodno sem cepetala za svojima malima jezdecema in obsedeno fotografirala. Še skoraj slabo leto po Willemovi smrti imam kdaj občutek, da mu moram še toliko povedati, vse shraniti, arhivirati, kot da bo nekoč prišel nazaj. Zavedam se nesmiselnosti mojega početja, a ne morem se sprijazniti s tem, da vse to zamuja.