Preišči ta spletni dnevnik

Nalaganje ...

sobota, 20. avgust 2016

Prve počitnice v troje

Darteldome, pokrito igrišče, kjer lahko za nekaj evrov spustiš otročad, da pleza in skače, starši klepetajo ob mizicah, gledajo na telefone, ena mama je za prenosnim računalnikom. To sem jaz. Čuden kraj za pisanje bloga, ampak dejstvo, da otroci razsajajo tukaj in ne po naši dnevni sobi, me pomirja.
Zadnji teden počitnic je pred vrati. Včeraj sem po treh tednih prvič spet bila v službi. Sorazmerno mirno brkljanje za računalnikom mi je dobro delo. V petek ni v našem nadstropju skoraj nikogar. Vsi so še na dopustih ali pa imajo tako ali tako petek prost. Pospravljena pisarna me je molče sprejela, pisarniški stol je pomirljivo sprejel moje razbolelo telo v svoje naročje. Napad kašlja me je opomnil, da se ni pametno v mokrih kopalkah nastavljati vetru na nizozemski plaži ob borih 19-ih stopinjah, ne glede kako vabljivi so valovi Severnega morja. Kakšno poletje... Brez Willema, ki bi se udeleževal naših pustolovščin, bil priča podvigom Jelke in Antonieja in ki bi kdaj pa kdaj vskočil, ko bi mi bilo vsega preveč.
In vendarle te počitnice niso bile tako žalostne, kot sem se bala. Le enkrat so me premagale solze. Bili smo v Sloveniji in  nekega večera je bratranec celemu sorodstvu igral na kitaro pri noni Anici. Naenkrat nisem mogla več prenesti pogleda na prazen stol poleg mene.
A takoj  naslednji dan smo se že hiteli kam kopat ali pa smo rinili v gozd in nono Anico oblagali s storži ter prezgodaj odpadlimi želodi. Oddih v Bovcu bi to leto bil idealen, če bi bil Willem z nami. To pot nas niso pikale ose, pred vročino se je bilo vedno moč umakniti v gozd ali k Soči. V Čezsoči smo uživali v sproščenem improviziranem vzdušju bazena Slatenik, in otroka sta prvič jahala na pravih konjih, na posestvu Blata na Žagi. Ko si je Antonie tam izbral največjega konja, Camparija, sem na debelo požrla. Saj ne, da bi se bala, da bo kaj narobe - jahalni inštruktorici Greti sem hipoma na slepo zaupala - ampak Campari je bil res velik. In Antonie je pač majhen za svoja leta, čeprav tega ne smem nikoli reči na glas, zdaj sem se celo zasačila, da sem to zelo narahlo natipkala. Kakšno doživetje je to bilo. Nerodno sem cepetala za svojima malima jezdecema in obsedeno fotografirala. Še skoraj slabo leto po Willemovi smrti imam kdaj občutek, da mu moram še toliko povedati, vse shraniti, arhivirati, kot da bo nekoč prišel nazaj. Zavedam se nesmiselnosti mojega početja, a ne morem se sprijazniti s tem, da vse to zamuja.

petek, 29. julij 2016

Saj gre

Z Willemom sediva na terasi. Zatisnem oči in pomislim na april pred desetimi leti, ko sva bila na snidenju sorodnikov Van Kampen.
'To je bilo, še preden sem umrl,' je rekel Willem.
'Pa saj nisi umrl,' ga prepričujem, 'Saj si še vedno živ!'
'Še vedno si živ,' mi zamrejo besede na ustnicah, ko se predramim in mi pogled odtava v megleno jutro. Neizbežno spoznanje mi prikliče solze v oči. Na Willemovem mestu spokojno diha Jelka, globoko pogreznjena v spanec.
Vedela sem, da mi bo poleti najbolj težko. To je bil čas, ko smo bili res skupaj, ko smo se pripravljali na počitnice, čas, ko sem se tako varno počutila ob njem, medtem ko je zbrano sedel za volanom in nas peljal stotine kilometrov proti jugu. Še vedno se spomnim vonja avtomobila. Lani sva se pridušala, da si takega histeričnega dopusta nikoli več ne bova dovolila. Naše zadnje skupne počitnice so bile kljub križem in težavam tisočkrat lepše, kot bodo naše prve počitnice brez papa.
Po teh živih sanjah se mi vse jutro vsiljujejo podobe paralelnega življenja: pred hišo je parkiran naš volvo, ne moj mali suzuki, Willem me bo v petek, moj zadnji dan pred dopustom, prišel iskat v službo, namestil bo ekrana na avtomobilskih sedežih, da  bosta otroka lahko med potjo v Slovenijo gledala risanke, skupaj bova šla na kosilo, da proslaviva začetek dopusta...
Willem je lep spomin, senca mojih sanj, topel pogled s fotografije.
Po zajtrku izvlečem sesalec iz omare, ga vključim in se v solzah sesedem poleg njega. Ne morem se obvladati. Nekateri starši zmorejo zadrževati svoja čustva pred otroki, jaz pa na teh preizkušnjah vedno znova zamočim. Antonie me zaskrbljeno gleda in ko mu razložim, da sem sanjala o papu in da ga pogrešam, mi vzame sesalec in začne z vso vnemo sesati. Srce se mi stisne. Še sreča, da nas ta dan čaka obisk v živalskem vrtu Artis. Vožnja z vlakom in nato prestop na mestni avtobus, nato pa z google maps do Artisa in naš izlet v Amsterdam postane prava pustolovščina.  Ko smo se naveličali živali, smo si v planetariumu ogledali natanko isti film o Darwinovi teoriji naravne selekcije, kot pred enim letom, ko smo Artis obiskali z Willemom. In kako ponosno sem v takratnem zapisu  leto dni nazaj zapisala, da je Willem takoj imel pri roki odgovor na vprašanje, za katerega sem mislila, da je težko.
'Saj gre,' imam sama vendo pri roki odgovor na vprašanje, ki mi ga sočutno postavljajo znanci. Kaj pa naj jim drugega rečem, saj ne bi vedeli, kaj naj z obupano Ireno. Zato si vsako jutro navlečem nasmeh na obraz. Gre, saj gre.


nedelja, 19. junij 2016

Očetovski dan

Dan, da bi se človek obesil. Očetovski dan. Sonce. Veseli očetje z otroki na igrišču, kamor gleda široko okno dnevne sobe. Vesele družine švigajo na kolesih mimo našega kuhinjskega okna. Še doma mi solze tečejo v javnosti. Jelka, njena prijateljica in Antonie pa kot nalašč izberejo ravno Stromaejev album in brezglavo skačejo na Papaoutai.
Où t'es, papa où t'es?
Où t'es, papa où t'es?
Kje si, papa, kje si?
Kje si, betonska stena, kje si, da vate udarim z glavo?
Samo po sebi umevno naj bi bilo, da sem danes posebej dobra mama, posebej močna ženska, pa nisem in ne bom, ker ne morem in nočem.
'A si kdaj pomislila, da bi mu sledila,' me je pred meseci vprašala psihijatrinja.
Danes bi ji prvič pritrdila. In v naslednji sapi zagotovila, da bo misel postala zgolj pisana beseda in nikakor ne dejanje. Marsikaj me veže k življenju.
Čarobni pesek, s katerim se gremo zdaj igrat, torta, ki nas čaka v hladilniku in jutrijšnji dan, ki bo gotovo prinesel kaj novega.


sreda, 25. maj 2016

Pogled naprej

Amsterdam Sloterdijk, knjigarna na kolodvoru. Tu prebijem pet minut, ko čakam na vlak za Leiden.
Pritegnejo me najmanj trije naslovi. Lahko bi jih kupila, če me ne bi prešinilo: ljuba duša, ne bodi trapasta, saj nimaš časa brati. S ščemečimi očmi sem stopila na peron.
Zvečer sem doma klicala mamo, na domačem telefonu je njena številka na četrtem mestu, za 'Blackware', podjetjem, kjer je bil Willem zaposlen enajst let. In pred mano se je odvil prizor izpred skoraj dvanajstih let, ko je bil na obisku Axel, lastnik podjetja, ki je z Willemom obdeloval še zadnje podrobnosti v delovni pogodbi. Potem smo v troje trčili s šampanjcem. Obetala se nam je brezskrbna prihodnost. Spomin je izpuhtel, moje življenje se mi je zazdelo še nekaj centimetrov votlejše in imelo me je, da bi zakričala: 'Svoje prejšnje življenje hočem nazaj!!!!'.
Ministrstvo za nemogoče zadeve ne obstaja.
Danes zjutraj sem otroka peljala v šolo, na poti proti domu pa sem se ustavila v knjigarni. Kajti če bom opustila vero v svetlo prihodnost, bo to začetek konca.


ponedeljek, 23. maj 2016

Zgornja ustnica

Sladoledar Goemans v Zaandamu je najboljši sladoledar na svetu. Na videz neuglednega možakarja poznamo vsi prebivalci in vsak ga tudi na cesti prijazno pozdravi. Njegov sladoled je najboljša tolažba in obljuba poletja na tako mrzel in turobno deževen poznomajski dan kot je bil današnji.
Ko se z otrokoma zbrano sladkamo, zavoham, da je nekdo od obiskovalcev pred kratkim jedel fižol, oziroma zelje, oziroma, sodeč po tem, kako je zaudarjalo, najbrž oboje. Če sem kdaj se pritoževala nad smradom, je Willem  v smehu imel navado reči: 'Svojo zgornjo ustnico vohaš.'
Jelka mu je tako podobna, svojemu očetu. Revica me skuša zadnje čase vedno presenetiti, ker sem tako pogosto žalostna in nejevoljna. V petek me je v spalnici pričakala cvetoča bilka, ki jo je Jelka našla na travniku. Tako lepo vazico je izbrala, da me je prizor pustil brez besed. Minimalizem.


Tale naša Jelka... Rešuje metulje pred utopitvijo, zadnjič je v stanovanje na jedilni žlici prinesla deževnika, ki ga je izkopala na vrtu in ga tako rešila gotove smrti, saj ga je nekdo menda živega zakopal. Nešteto pikapolonic je preselila iz smrtnonevarnih področij na naše vrtnice, kar neizogibno povrzoča izumiranje listnih uši, a tega ji raje ne razlagam. Mi vsaj ni treba brizgati strupa po zelenju.
Pri nas domuje v lončkih najmanj pet jelševih lepencev, dva ji je v varstvo zaupala Jona. Eden je na mojo grozo že izlegel rumeno-oranžna jajčeca. Nenehno preverjam, ali je preluknjani pokrovček na kozarcu dobro pritrjen.
Jelka se ure in ure igra in pogovarja s temi gomazečimi tovariši. Včasih se ji pridruži prijateljica iz soseske. Ki ima specifičen problem, s katerim se spopada kar nekaj otrok, a se njihovi starši sramujejo načenjati to temo. Tudi njeni. Jaz se z njimi igram burko nevednosti, a ko penetrantni smrad doseže moj nos, sem neizprosna. 'Punčka, pojdi se domov preobleč,' ji rečem.
'Mama, saj ona ne smrdi,' se Jelka zavzame za svojo prijateljico, 'Samo NJENO zgornjo ustnico vohaš!'
Willem bi bil tako ponosen nanjo.

sreda, 18. maj 2016

Guilty pleasures

Za binkošti smo bili v Belgiji pri prijateljih in prejšnjo soboto sem po dvajsetih letih spet gledala Evrovizijo. Preživela sem. Niti slabo mi ni bilo. Celo navdušeno sem navijala za Belgijo in Nizozemsko, potihem tudi za Latvijo in Gruzijo. In naposled složno z drugimi šimfala zmagovalko in 'pipota' s Poljske.
Ker me to ni pokončalo, sem v nedeljo znova gledala Evrovizijo: in to posnetek za gluhoneme, v znakovnem jeziku. Lahko bi vso oddajo opremili s podnapisi, pa niso. Še sreča, ker se že dolgo nisem tako zabavala. Z bolečim trebuhom in s solzami v očeh so se mi porodilo vprašanje: kako se gluhi učijo tujega jezika? Se učijo tujih znakovnih jezikov? Ker znakovni jezik namreč ni univerzalen.

ponedeljek, 02. maj 2016

Lieux de mémoire

Ko tu in tam krenemo po poteh spominov, mi je zvečine težko. Vsi naši priljubljeni kraji se zdijo brez Willema brezbarvni in votli. A nenapovedano se prikradejo v naše življenje tudi lahkotni trenutki, ko se zdi, kot bi skoraj ujeli srečo za rep.
Včeraj smo bili pri opu in omi v Noordwijkerhoutu, v Willemovi rodni vasici severno od Leidna. Glede na to, da nismo turisti, nas polja tulipanov ne bi smela več spravljati v trans, a na tem izpitu vsakič neslavno pogrnemo.
'Oh in ah' vzklikajoč smo skrenili s poti proti domu pred neskončne vrste rožnatih in rdečih tulipanov.
Pred dvema letoma je tu nastala čudovita fotografija: Willem z otrokoma, v ozadju pa vijoličaste hijacinte. Visi pri nas v dnevni sobi, kjer se vsak večer poslovim od njega, visi v kuhinje pri opu in omi, pri noni Anici... In vendarle, to pot me je naenkrat obšla misel, da je nemogoče biti nesrečen, če imaš tako obsešen arhiv čudovitih spominov.