Preišči ta spletni dnevnik

nedelja, 6. maj 2012

Na morje

Danes smo bili na morju. Prav smešno mi je to napisati, ker se verjetno vsakemu Slovencu pri besedi 'morje' v duhu prikaže hrvaška Riviera, prijazno plivkajoče biserno-čisto, modro-zeleno morje, ciprese in razbeljena rdeča zemlja. Ijmuiden, kjer smo bili danes, je čisto nasprotje opisanemu. Ijmuidenska plaža namreč le lučaj daleč od tovarne jekla Tata Steel, kjer se -med drugim tudi z ijmuidenske plaže- vidi plavže.
Nalašč sem izbrala tale malone romantični posnetek industrijske cone; na sipinah za plažo sva pred slabimi enajstimi leti z Willemom ugotovila, da sva si usojena.
'Morje' meni dandanes pomeni tri različne odtenke sive: svinčeno sivo, razburkano morje, rjavo-siva mivka na ijmuidenski prostrani plaži -eni najširših na Nizozemskem- ter turobno sivo nebo. Sivino na srečo popestrijo živobarvni zmaji in pisana jadra surferjev. Mi gremo radi tja, tudi nona Anica, ker tam globoko zadiha, kot bi bila na 'ta pravem morju'. Nazadnje smo bili enkrat januarja, ko je bil Antonie še v vozičku. Danes je prvič hodil po mivki. 'Tigidaa, tigidaa, tigidaaaaaa,' jo je pohvalil. Tako zelo mu je bila všeč, da jo je hotel popapcati. Mivka se je pomešala s slino, solzami in še z malo sluza iz noska. Robčki niso opravili ničesar. Saj bi si lahko gnali k srcu zgrožene poglede mimoidočih, pa si jih nismo. Ker se je Jelka odločila, da je kuža, in je po vseh štirih grebla po mivki, se valjala po nji, naposled pa jo je brez vsakega opozorila ucvrla proti morju. Njeni rdeči poskakujoči kodrčki so bili v prijetnem nasprotju s sivim ozadjem. Zašibala sem za njo, ne da bi se zavedala, da bom s tem globoko užalila svojega enoletnika. Še dobro, da je nona Anica še tako žilava: zavihtela si ga je v naročje, kjer je še lep čas točil peščeno sive solzice. Willem je medtem spuščal zmaja. Jelkinega. Ki si ga je pred dobro uro skrbno izbrala v trgovini na bulevarju. Na plaži ga je potem za hip pridržala, potem pa spustila, da sem imela po dolgem času spet priliko videti Willema v njegovem najvitalnejšem elementu: kot kozel je tekal in skakal je za njim. In ga ujel. Bravo! Če je tu zaslediti priokus ironije, moram takoj pridodati, da je moj dragi nocoj, medtem ko sem jaz ždela za računalnikom, popravil pomivalni stroj.

Ni komentarjev:

Objavite komentar