Preišči ta spletni dnevnik

sobota, 15. julij 2017

The summer of shit

'Si gledala film Poredne mame?' me je vprašala psihologinja.
Kako sem po letu in pol spet pristala na terapiji? Po hitrem postopku. Stalna borba z Jelko me je dotolkla. Njena neprestana jeza in očitki so mi bolj šli do srca, kot sem si upala priznati. Od tistega dne, ko mi je bilo jasno, da Antonie globoko žaluje za očetom, je šlo z mojim razpoloženjem po bregu navzdol. Prejšnji teden smo izvedeli, da lahko odplava za svojo plavalno diplomo, hkrati pa tudi, da nihče od sorodnikov ne bo imel časa, da bi bil poleg mene in Jelke tudi priča temu slavnemu dogodku. Prva Antoniejeva prelomnica brez očeta. Neutolažljivo je jokal in jaz z njim, ko je slišal, da niti njegov priljubljen bratranec, ki mu je sprva obljubil, da bo prisoten, vendarle ne bo mogel priti. In ko je Jelka v najbolj neprimernem trenutku spet izražala svoj gnev nad mano, se je v meni prelomilo še nekaj  in začela sem se dreti ko zmaj. Obenem sem prenehala spati, ker se me je vsak večer polastil dušeči strah, da se bom sesula in da tega naša ranljiva družinica ne bo preživela. Tako sama se še nikoli nisem počutila. V obupu sem se sredi noči odločila, da bom poklicala šolo in zdravnika. Ker je treba začeti od začetka. Ker je naivno misliti, da je treba vedno dati vse od sebe in se maksimalno truditi. In še večja neumnost je pri tem misliti, da bo celoten kozmos sodeloval s tabo. Ker če se še tako trudim, to ni dovolj in nikoli ne bo. In od drugih ne morem pričakovati ničesar. Pri meni ventilirajo svoj šit, verjetno zato, ker vedo, da sem ga vajena. Teža na mojih plečih postaja neznosna. Cena mojih štirinajst let sreče je zelo visoka. Skrajni čas je, da si ogledam Poredne mame in se začnem zgledovati po njih.

2 komentarja:

  1. Otroci se načeloma precej bojijo strahu v družini, ne da?

    Drži se, pošiljam dobre želje za vse male uspehe, ki jih potrebuješ.

    OdgovoriIzbriši
  2. Saj vem, da ne pomaga, a od daleč te objemam in ti želim vse dobro.

    OdgovoriIzbriši