PMS-sed off!

Pravzaprav bi zdaj morala čistiti vrt in ga pripravljati za zimo. Tako pa sedim v pokritem igrišču in tu pa tam preverim, če se mi Jelka in Antonie slučajno s kom ne ravsata.
Zadnje čase mi življenje nenehno podtika izzive, jaz pa jih sprejemam iz žive naveličansti običajnega vsakdana. Sprejela sem novo funkcijo v službi. Sita sem vseh teh svojih notranjih 'ne-jev'. Pa če tudi tvegam ponovno izgubo notranjega ravnotežja, saj tudi slednje ni nič več kot status quo. Dovolj imam prostega teka. Če se mi je življenje pred natanko 26-imi meseci ustavilo, to ne pomeni, da mora biti vedno tako. Nihče me ne bo potisnil naprej, če se ne bom sama.
Dovolj imam terapije, terapevtov, pomagačev, svetovalcev. Dovolj imam same sebe. Pa kaj, če me nihče nikoli z večerjo ne pričaka doma. Pa kaj, če me nihče nima objeti po kakšnem usranem dnevu. Pa kaj, če nihče ne bo prenašal mojih muh in odganjal mojih strahov. Videti je, da se bližam tej točki, ko se bom sprijaznila s tem, da me po tej preizkušnji ne čaka nikakršna nagrada, kvečjemu to, da se vsega navadim, se vsemu privadim in vse sprejmem. Ma saj ne morem verjeti, da pišem take kozlarije. Bluz.
Ko me pa užalosti pogled na vsakega očeta posebej na tem igrišču. Pa da se sredi nečakinjine rojstnodnevne zabave skoraj zjokam, ko mi svak reče, da bo peljal svojo hčerko v Pariz.
Ah... Nekoč bom oba, Jelko in Antonieja peljala v Pariz.

Brez zaščite

V soboto sem Jelko oddala pri njeni prijateljici, potem pa sva z Antonijem naletela na Frajerskega Atija  in njegovega sinčka, ki je nemudoma predlagal, da bi se šli igrat na bližnje pokrito igrišče. V meni se je začel odvijati notranji dialog.
A: Reci 'ne'. Izmisli si, da moraš v štacuno.
B: (Frajerskemu Atiju) Ja, pa pojdimo.
A: Auu, mona! Ja kdaj boš pa nakupila hrano?? Pa ravno si se malo ohladila, zdaj pa tvegaš, da boš cela smotana še ves naslednji teden!
B: Ah, bo že. Saj Antonieju delam uslugo.
A: Ti sama sebe farbaj!
B: Awwww, glej, kako je seksi, kako je enopotezno dvignil Antonieja na rame!
A: Awwww, tako bo tebe tudi z eno potezo zdvojkal.
B: Glej ga, kakšen frajer je. Kar zvočnik nad mizo je odklopil, da naju muzika ne bo motila med pogovorom.
A: Če se bo kdor koli obregnil ob to, boš videla, da bo še tebe obtožil.
B: Ooohhhhh, kako je frajerski.
A: Anede? Kot kak serijski morilec. Pa malo je že trhel.
B: Kdaj si se nazadnje pogledala v ogledalo?
A: Ej, se spomniš, da je zadnjič z eno lepo, mlado punco izbiral paradižinikove konzerve?
B: Kaj pa, če je bila samo dobra prijateljica?
A: Dve besedi imam zate: serial killer!
B: Kaj pa, če je bila samo dobra prijateljica?
A: Draga moja, vse, kar mu izleti iz ust, je čisti mindfuck!
B: Pa nisem jaz ravno v položaju, da bi se nad tem zmrdovala: fuk je fuk.
A: Pazi, da ne zanosiš.
B: Čepico iz aluminijaste folije si bom poveznila na glavo.
A: To je proti vesoljcem.
B: Pa saj on je en malček vesoljca.
A: Aaaaargh!!!!

Ves teden bom še malo smotana.

Bye bye, Berry!

Ko sem Berryja pred sedemnajstimi leti prvič videla v enem izmed temačnih hodnikov Fakultete za humanistiko, sem si srčno želela, da to ne bi bil eden mojih profesorjev. Videti je bil namreč tak, kot da bo vsak trenutek totalno znorel. Strog, resen, mračen. Leta kasneje, ko je postal moj sodelavec, se je izkazalo, da je Berry eden najbolj človeških, zabavnih, inteligentnih in toplih ljudi, ki sem jih imela čast spoznati. O Berryju sem že pisala na tem blogu. En redkih modrih, zanesljivih in empatičnih moških v mojem življenju. K njemu sem vedno šla po nasvet, če me je v službi včasih zgrabila panika, jo je Berry vedno zrelativiral. Pa tako resen je znal usekati s svojimi pripombami, da sem komajda zadrževala krohot. Kot vodja naše skupine je sestanke vsakič zaključil z: 'Pa hvala za vaše sodelovanje ali pa vsaj za to, da mi ne mečete polen pod noge.' Študentje, profesorji in kolegi smo ga imeli radi in njegova beseda je bila zakon. Nekoč je na dnevu odprtih vrat fakultete delal strašno reklamo za njegovo smer, Nemščino. Nadel si je tak blesavi bavarski klobuk, slekel jakno in pokazal hude 'hozntregerje' in težil vsakemu bodočemu študentu, ki ga je prineslo mimo njegove stojnice. Nemščina na Nizozemskem ni popularna. 'Nemščina? Ni šans,' je Berryju smeje odvrnil neki fant. 'Ma ne bom jaz kriv, če si boš zavozil življenje,' je Berry vpil za njim, v veliko zabavo vseh prisotnih.
Prejšnji teden pa smo se od njega morali posloviti. Ves večer sem prejokala. Pa ljubi možakar sploh ni šel na drugo stran mavrice ali kaj podobnega, ampak samo v penzijo. V slovo so mu pripravili simpozij. Med svojim govorom nas je Berry spravil v solze in krohot. In potem pa kar konec. Berryjeva pisarna temna in pospravljena čaka na njegovo naslednico.